Namen srednjeevropske pobude
Že v stari Evropi so bile univerze vzor evropejstva. Ne samo zato, ker je na njih vladal en jezik – latinščina – in enak učni program, ki je govoril o univerzalnem človeku, povzdignjenem nad vse narodnostne partikularizme, da niti ne omenjamo tega, da so imeli univerzitetni učitelji pravico poučevati katerikoli narod na celini. Res je, da je univerzalistični pristop srednjega veka v romantizmu zamenjal narodni princip, vendar morda samo zato, da bi lahko nacionalistična nasprotja, ki so v Evropi zaznamovala 19. in zlasti 20. stoletje, danes v znova združujoči se Evropi spet presegel višji, univerzalni, integrirajoči princip.Eden od največjih čeških literarnih kritikov minulega stoletja, profesor Filozofske fakultete Karlove univerze F. X. Šalda, je tik pred izbruhom druge svetovne vojne, kljub grožnji bližajoče se vojne kataklizme, prerokoval civilizacijsko združitev Evrope na temelju splošnih principov, prava in pravičnosti ter poudarjal, da se za male države in narode vprašanje zastavlja tako, da moramo svoj nacionalizem zavestno spravljati na imenovalec univerzalnega, ga namensko in namerno izravnavati z univerzalizmom. Spomnil je, da smo to uspešno počeli v srednjem veku, da smo to počeli v času narodnega preroda ter da to moramo početi tudi danes in jutri. In Šalda, gojenec zahodnega, predvsem romanskega kulturnega sveta, je natančneje določil svoje izhodišče: »Verjamem v poslanstvo sredine v Evropi.« Hkrati pa je zastavljal tudi retorično vprašanje: »Mar ne bi to mogla biti srednjeevropska ideja, in še zlasti naša ideja?« Tako se je spraševal leta 1935 v eseju Češtvo in Evropa. Istočasno je prihodnje generacije neposredno opomnil, da »je to kulturni program ne za eno, ampak za kar nekaj stoletij«.
Čeprav se je zgodovina tej ideji kmalu uprla, se je nekaj desetletij pozneje pokazalo, da njegova vizija ni bila jalova. Danes, kljub vsej globalizacijski skepsi, obstaja tisti skupni imenovalec evropske kulture, pa tudi politike, in obstaja tudi srednjeevropska kultura, obstaja zgodovinski prostor srednje Evrope, ki ga je neki drugi profesor iste fakultete, Karel Kosík, pozneje definiral kot sporni prostor in prostor spora, katerega subjekt pa so narodi, ki iščejo načine sožitja, danes morda še bolj neizogibno kot kadarkoli prej.
V triumviratu intelektualci-politiki-izvedenci se zdi, da je danes najmanj slišen glas prvih. Kot bi univerze izgubljale svoj prednostni položaj v izobraževalnem sistemu, čeprav družba formalno ne zanika njihove pomembnosti. V dobah nastajanja novih narodov je bil ta nov projekt kolektivne identitete delo intelektualcev. Danes, ko se položaj ni spremenil samo v srednji Evropi, so narodni projekti postali resničnost, za katero jamči država, zato je naloga intelektualcev, da imajo kritičen odnos do nje. To pa zahteva znanstveno refleksijo, h kateri bi morale prispevati tudi naše univerze s sodelovanjem pri smiselnih projektih, spodbudnih za vse udeležence. V času, ko se začenja razmišljati o skupni zgodovini Evrope, je lahko sodelovanje srednjeevropskih univerz dobra osnova ne samo za zgodovinopisje, ampak za vse humanistične discipline. To je perspektiven projekt, kot je prerokoval Šalda, ne samo za eno stoletje.
Doc. PhDr. Rudolf Chmel, DrSc.